Nordijski izlet na Kokoš

Posted by Športni klub Izza ovivnka on december 06, 2016
V soboto smo imeli že drugi nordijski izlet, po katerem je Suzana zapisala: 

"Meni osebno je bil izlet zelo všeč. Škoda le, da nismo imele sončka, saj bi lahko malo dalj posedele, pred kočo in ne v koči. Tudi postrežene smo bile odlično, prijazno. Želim si še veliko takega druženja. Res super."

Ena od vadečih si je že v jeseni želela na Kokoš, ker je bil to en redkih hribčkov, kjer še ni bila. Naša učiteljica Barbara pa je rekla, zakaj pa ne. Pot ni predolga ne prekratka, daleč ni, pot pa je zelo primerna za nordijsko hojo. 
Jutro je bilo oblačno, a ne prehladno, zato se ni blo težko odpraviti od doma. Pot do izhodišča nas je vodila mimo skozi Sežano in mimo kobilarne Lipica, vse do mejnega prehoda. Tik predno bi prestopili državno mejo, smo parkirali. 

Zrak tudi tu ni bil hladen, a je mrzla burja učinkovala ravno nasprotno. To nas niti ni tako zelo motilo, ker smo se s hojo v klanec hitro ogreli in do prvaga resnega klanca ni nikogar več zeblo, zato smo se ustavili za ogrevalne vaje in tudi že za shranjevanje prvih odvečnih plasti oblačil v nahrbtnike. 




Deset minut hoje pred vrhom je bila perfektna izravnava poti za kakšno vajo za moč. Smejanja in zabave ob vajah ni manjkalo. 


Hitro smo prišli na vrh, kjer je spet krepko potegnila burja, a ne toliko, da si ne bi šle pogledat razgleda. Lepo so se videli Slavnik, Nanos in Vremščica, vsak v svoji smeri. 

Koča je bila odprta in šli smo se malo spočit in pogret, čeprav nihče ni bil posebno utrujen ali premražen. Če ne drugega, smo šli malo počvekat, ob odličnem čaju. 



 Za nazaj grede je Barbara izbrala nekoliko drugačno pot. Skozi gozd, ko severnem pobočju Kokoši. Pot je bila gozdna, bolj strma in z več kamenja, a vseeno silno luštna in prijetna. Naša Manca je v skali na poti opazila naravno izklesan srček in zavpila: "Lej ga srček!" Barbara je razumela "lej ga hrček" in spet je bilo polno smeha. Ta čudež narave smo morale fotografirati, sevada s palicami, ker imamo radi nordijsko hojo. 


Še nekaj minut sestopa je bilo pred nami in ljudi je že bilo nekoliko več, a pretirane gneče še vedno ne. Počasi in zelo lenobno je skozi oblake gledalo sonce, ki nas je lepo pogrelo šele na koncu, ko smo naredili še cel sklop razteznih vaj, kot vedno po vadbi. 



Za naslednjič že imamo idejo: Vremščica! ;)