Sobotna nordijska vadba na Krasu

Posted by Športni klub Izza ovivnka on oktober 29, 2016
Z Vrhnike smo startali ob 8. uri, kar ni ne prezgodaj za zaspance in ne prepozno za tiste, ki radi ujamejo čarobnost jutra. V Sežano smo prišli že nekaj pred 9. uro in ker zrak ni bil ravno topel za "zabušavanje", smo se hitro podali na pot. Gneče ni bilo, pravzaprav kar nekaj časa nismo srečali prav nikogar in tako smo lahko mirno poslušali jutranje ptičje petje po grmovju orleške gmajne. 


Spremlja nas dopoldansko sonce

Pri prvem križišču za Orlek smo se ustavili. Pavza je bila namenjena za razgibavanje in ogrevanje, pa tudi, da odvečna oblačila potlačimo v nahrbtnike. Ravno med našim ogrevanjem so nam nasproti pritekli najbolj zagrizeni jutranji tekači. Seveda, Italijani. Po ogrevanju smo nadaljevali pot proti Bazovici. Do tam je bilo še kake 4km, vmes smo si ogledali še pastirsko hiško, ki je del Živega muzeja Krasa. Drugih naravnih in kulturnih znamenitosti si nismo ogledovali, ker to tokrat niti ni bil naš namen. Ob prijetnem klepetu in solidnem tempu niti opazili nismo, kdaj smo prečkali državno mejo. Kaj hitro smo prišli tudi do glavne ceste, ki pelje proti Padričam in Trebčam, a ker ne maramo asfalta, smo se obrnili in se vrnili po isti poti. V Bazovici smo si privoščili le krajši počitek za požirek vode. 

Ogrevanje in razgibalne vaje


Manca in Suzana pri pastirski hiški


Skrajna točna našega pohoda, Bazovica

Nazaj grede smo si podrobneje ogledali tablo z zemljevidom in malenkost prilagodili sprva začrtano pot. Nad novim izborom smo bili vsi zadovoljni, čeprav je bila pot manj ravninska. Pričakali so nas rahli klančki, ki pa smo jih s spremembo tehnike nordijske hoje premagali popolnoma brez dodatnega napora. 

Učiteljica razlaga kje bomo šli

Zdrav duh v zdravem telesu; spotoma smo nabrali še nekaj vejic divjega timijana, ki je prav omamno dišal in nas s svojimi belimi cvetovi vabil. Pa da ne bo kdo mislil, da smo izropali ves Kras. Nikakor ne, ker spoštujemo naravo! Za vsakega par vejic je bilo dovolj. 

Strumno naprej

Priznati je treba, da nam je tempo hoje malo upadel, ampak učiteljica Barbara ni bila huda. Zaveda se, da je nordijska hoja tudi prijetno druženje, ta dan pa je bil popolna uživancija in sprostitev. 

Kraška škarpa

Nordijci med rdečim rujem

Med rdeče-oranžno-rumenimi grmi ruja smo se spustile do Orleka. Tam nas je čakal asfalt in palice so nam postale malo odveč. Je že res, da so popolnoma uporabne tudi na trdih podlagah, kakršna je asfalt, a tudi roke so bile že utrujene in so raje počivale. Pohodniki so priznali, da se šele na tako dolgih pohodih zares dobro občuti, kako s pravilno tehniko hoje obremenimo zgornji del in razbremenimo spodnji del telesa. To pa je bistvena lastnost nordijske hoje.

Zadnji del poti

Vseh 90% naših mišic je bilo na koncu prijetno utrujenih, zato je bil čas za prigrizek na osončeni klopci. Ker je naša Suzana pred kratkim praznovala rojstni dan je častila kavico, učiteljica Barbara pa je izbrala prijeten lokalček, kjer vedo, kako razvajati goste. 

Pa da še povemo, koliko kilometrov smo prehodili; naneslo jih je 16. To, da smo vse skupaj hodili 4 ure pa niti ni pomembno in nam nikakor ne izda našega tempa hoje. Ta sobota je bila trening in prijetno druženje. 

Naša prehojena pot

V novembru, ko bomo našli soboto s primernim vremenom, se bomo spet zapeljali na Primorsko. V planu imamo nordijski pohod na Kokoš. A o podrobnostih, ko bo čas.